Skalaški steber Škrlatice – Izpitna tura

Danes se je zgodil dan, ko je “moj” inštruktor, našel čas za izpit. Pred nekaj dnevi sem zvedel da bo to Skalaški steber v Škrlatici.

Tako sva zjutraj krenila proti Bivaku 1 v Veliki Dnini. Vstopiva v smer se lotiva plezanja in ko prispeva na gruščnati del stene ugotoviva da sva nekoliko visoko in da naju čaka dolgaaa prečka s spustom. Ker nama to ni bilo všeč sva sklenila da nadaljujeva kar po Škrlatiških gredah, do združitve obeh smeri, potem pa naprej po Skalaški. Vsa vesela (vsaj jaz) da si prihraniva prečko, spust, pa potem štiri raztežaje plezanja jo mahneva naprej. Pa se je kmalu pokazalo, da je ta bližnjica zahtevala nekaj dolga. Nekako nisva našla tistega stika obeh smeri, pravzaprav sva ga, nato pa pogledala opis, ki je pravil drugače, pa sva pač bolj verjela opisu, kot svojim glavam. Pa greva nekaj bo že, sidrišče pa “gas”. Hitro prideva do strmejšega dela, opis se je ujemal s steno, za raztežaj je bil na vrsti Miha. Pleza, najde klin, super, pa potem spet klin, ampak ta je bil pa z vponko. Pol se je očitno zamislil, pa si zbral neko prečko, po mnenju obeh z oceno VI. Sledil je še en raztežaj, ki je čakal mene, po težavnosti pa ni nič kaj zaostajal za prejšnjim. Nekako sva se le izvlekla, našla izstopni kamin in ob dveh priplezala na rob stene. Sledil je sestop. Pravzaprav sva zlezla danes tri smeri, Škrlatiške Grede, Steber pa še sestop sva plezala 150 m III navzdol, verjetno je pa vzpon na vrh Škrlatice in spust po markirani poti težji. Na sestopu mi je rekel, da sem vse skupaj opravil zelo suvereno, vključno s tistimi šesticami.
Na tem mestu, bi se zahvalil vsem, ki ste mi z znanjem ali literaturo pri izpitu pomagali, tudi Petru in Sašotu iz AO Litija, predvsem pa našemu načelniku Markotu.

Izpit priporočam vsem ki plezate. Izveš veliko novega , obnoviš znanje, pa še splezaš kaj in s kom, ki sicer verjetno ne bi nikoli.

In ob zaključku sva z Mihom ugotovila, da sva splezala varianto ŠS, da sva se imela super, pa da je bila tura dolgaaa.

V galerijo pa se priložil še nekaj fotografij iz letnega dela izpita v Vipavi, zimski del na Vršiču pa je bil tako moker, da so fotografije enostavno odplavale.

Gregr Tener

Nad Šitom glava

Z Arnotom sva se zjutraj odpravila proti Vršiču. Sicer bolj pozno kot običajno, ampak sva bila hitro pod steno, ker je dostop kratek. Izbrala sva si smer Kranjska poč. Smer je kar lepa, le zadnji del je bolj podoben kamnolomu, kot pa plezalni smeri. Družbo sta nama delali še dve navezi. Zato sva se zadržala dalj časa kot sva predvidela. Sicer pa je bilo časa dovolj in vreme lepo tako da se nama ni nikamor mudilo.

Na koncu sva sicer ugotovila, da sva smer malo kombinirala s sosednjo (Tandara-Mandara) in da so zato bila nekatera mesta nekoliko težka za oceno IV.

Gregr Tener

Raduha

Sva šla z Gregrjem pogledat še malo v srednjo Raduho. Na Grohotu sva v vodniku izbrala Stanetovo zajedo. Priporočljiva smer z dobro skalo in enostavno orientacijo. Dostop slabo uro, izstopiš direktno na markirano pot na Raduho.
V steni je bila temperatura kljub splošni vročini prijetna – v dolgih rokavih, a kaj ko je vsega prehitro konec in je treba nazaj v dolinski kotel.

Marko Zupan

Veliki Klek – Grosglockner 3797m

Včeraj sem se s Francom in ostalimi podal proti Grosglocknerju. Ob treh popoldan smo se odpravili s parkirišča, kaj kmalu nas je rahlo namočilo, ampak se nas je potem dež usmilil. Ker smo bili kar pridni smo ob petih popoldan že dosegli Studl Hutte, ob osmih zvečer pa zadnjo kočo pod vrhom Erzherzog Johann Hutte. Spanja je bilo bolj malo, danes ob šestih zjutraj pa smo se odpravili proti vrhu. Na vrh smo prišli nekaj pred deveto uro, ker je bilo pristopnikov neverjetno veliko, tako da smo za spust potrebovali eno uro več kot za vzpon. V živo pa smo lahko videli tudi kako po strmini leti naveza treh, ki po strmem ledeniku hodi z derezami in palicami v rokah. Sicer se je vse še kar dobro izteklo ker so se le nekako ustavili.

Za nas pa še spust v dolino in vožnja domov.

Gregr Tener

Prisank – Južna stena

Z Markotom sva po dolgem času izkoristila prosto in lepo nedeljo za plezarijo. Nov vodnik Vršiča, je že kar lep čas vabil, da bi splezala kakšno smer. Odločila sva se za južno steno Prisanka. Zbrala sva si smer Zajec. Po kratkem iskanju sva le našla pravi vstop in tudi smer splezala v celoti po opisu. Težavnost ne presega IV+ in na teh mestih je skala kompaktna kar primeš je zanesljivo. Skratka lepa smer s solidno skalo in dolžino 400 m. Marko je posnel nekaj fotografij, ki so na ogled v galeriji, jaz pa sem bil preveč zaposlen s plezanjem in orientacijo, tako da sem na fotografiranje kar pozabil.

Gregr Tener

Klek – Brankov smjer

Že zgodaj se z Arnotom odpraviva čez mejo k sosedom, da splezava kakšno smer. Prispeva pod steno navlečeva opremo in planeva. Smer je v celoti prvi plezal Arno razen zadnjega raztežaja. Jaz sem se trudil kot drugi, ker je bila to prva skalna smer v tej sezoni, pa že na začetku nisem bil nič kaj navdušen nad njeno oceno(6-,A1), ocene proste ponovitve pa sploh nisem vedel, pa je verjetno še bolje da je bilo tako. Je pa vse skupaj precej zračno, tako da tudi na najtežjih mestih vidiš direktno v poden, tako da se še psiha kar dobro preizkusi. Sicer pa vse OK, le precej je še krušljivo.

Gregr Tener

Sinji slap

Lep dan se je obetal, pa smo se podali 06.03 Marko Zupan, Zupančič Dejan, Matic Murn, Gusti Koncilja na Jezersko, z avtom celo do žičnice in hajdi v slap. Slap je bil še kar ob malenkostnem pomanjkanju ledu na nekaterih mestih. Moramo biti kar zadovoljni s tem kar je pač bilo, saj ne vemo koliko časa slapovi sploh še bodo.

Ubrali smo običajno planinsko pot za vrnitev.

Prijazna gostilnica s pečjo nas tudi tokrat sprejme, malo poklepetamo in hajdi domov.

Avgust Koncilja

Vikijeva sveča

Danes zjutraj se Marko, Dejan, Arno in Gregr odpravimo na Jezersko. Ker je snega malo, se pripeljemo skoraj do spodnje postaje žičnice, potem pa pot pod noge. Na razcepu z Arnotom odločiva za Vikijevo svečo. Pred nama že ena naveza, za nama še dve, tako da dolgčas ni bilo. Prvi raztežaj doleti mene, potem se izmenjujeva, svečo prvi prepleza Arno, jaz pa kot drugi tovorim poleg svojega še njegov nahrbtnik, tako roke postajajo vse bolj trde, ampak k sreči naklon kmalu popusti. Led je praktično vsak meter drugačen, tako da preizkusiš vse mogoče, od kložastega, votlega, mehkega… Sveča je trdna, sicer ni široka kot običajno, je pa led nekoliko neobičajen tako da si je z derezo težko narediti zanesljiv stop. Na vrhu naju pričaka sonce, pa Marko in Dejan ki sta splezala Sinji slap.

Gregr Tener

Tamar

Ura še zgodnja, ko jo z Markotom in Arnotom že mahamo v Tamar, da bi splezali to sezono še kakšen slap. Pa jih najdemo, skoraj vsi so za splezat, razen tistih ki nas tako ali tako ne bi zanimali. Za začetek bo Rastlinca OK, smo soglasni. Led je bil sicer zelo steklen malo lomljiv, od daleč je sicer deloval bolj tanek ampak je kar šlo. Precej je bilo lukenj, tako da ni bilo treba veliko razbijat. Ena lepših je na sliki. Ker nam eden ni bil zadosti greva z Arnotom še v Skritega. Markotov prst se je v Rastlinci bližnje srečal z eno od lukenj, tako da naju je počakal spodaj.

Nekaj slik pa je na ogled v galeriji.

Gregr Tener