Veliki Klek – Grosglockner 3797m

Včeraj sem se s Francom in ostalimi podal proti Grosglocknerju. Ob treh popoldan smo se odpravili s parkirišča, kaj kmalu nas je rahlo namočilo, ampak se nas je potem dež usmilil. Ker smo bili kar pridni smo ob petih popoldan že dosegli Studl Hutte, ob osmih zvečer pa zadnjo kočo pod vrhom Erzherzog Johann Hutte. Spanja je bilo bolj malo, danes ob šestih zjutraj pa smo se odpravili proti vrhu. Na vrh smo prišli nekaj pred deveto uro, ker je bilo pristopnikov neverjetno veliko, tako da smo za spust potrebovali eno uro več kot za vzpon. V živo pa smo lahko videli tudi kako po strmini leti naveza treh, ki po strmem ledeniku hodi z derezami in palicami v rokah. Sicer se je vse še kar dobro izteklo ker so se le nekako ustavili.

Za nas pa še spust v dolino in vožnja domov.

Gregr Tener

Jezersko – Sinji slap

Tokrat se podamo na Jezersko, ker imamo preverjene informacije da led je. Ker smo zgodnji kot vedno, žal zjutraj ostanemo brez kave. Sicer to ni težava, ker mraz in hrib poskrbita, da se dokončno prebudimo. Po dostopu prisopihamo pod slap, se opremimo in začnemo s plezanjem. Slap je kar solidno narejen, led nekje krhek drugje mehek, preplezat se da brez večjih težav. Še največ težav nam v drugem raztežaju povzroči premalo snega, kjer je treba cepin zatakniti malo za skalo, malo v sneg in meglo (če je), pa bolj po občutku. V zgornjem delu Franc in Matjaž splezata bolj po levi, jaz pa s svojo izstopno varianto Markotu in Gustlu, zagotovim nekaj adrenalina, da vse skupaj ni bilo preveč enostavno.

Gregr Tener

Mrezce

Novozapadli sneg naju s Francom ponovno zvabi na bele strmine. Ker še nisva v “tapravi” smučarski formi se v družbi Arnota odpravimo proti Blejski koči in naprej na Mrezce. Spočiti se zaletimo v hrib ampak strmina kmalu pokaže svojo moč. Najprej prispemo do Blejske koče, potem še naprej na Mrezce, malo počitka in spust v dolino, ki pa je tako ali tako vedno prekratek.

Gregr Tener

Mrzlica

V soboto zapadli sneg in temperature globoko pod 0, naju s Francom zvabijo na Mrzlico s smučmi, za otvoritev sezone. Zjutraj se zaženeva v strmino in kljub minus 15 nama je že kmalu pošteno toplo. Snega je 30 do 40cm. Po dobri uri sopihanja se že grejeva v koči. Potem pa na smuči in v dolino, spust sicer kratek, ampak za otvoritev sezone je kar OK pravi Franc.

Gregr Tener

Kratka Nemška z Zimmer-Johnovim izstopom

Ura je tri zjutraj ko se 16. avgusta odpravimo: Marko Zupan, Gregr Tener, Franc Gričar, Gusti Koncilja proti Vratom. V temi s pomočjo čelk si nabašemo “rukzake” in hajdi pod čudovito steno. Zaletimo se na pot proti Pragu in v steno.

Vstopimo v smer. Lepa smer na nekaterih mestih pokaže malo preveč “šudra” in nas prepriča, da se bomo počasi spreobuli v plezalnike. Do lepe razgledne točke imenovane Turnc pridemo še kar nekam normalno. Malica paše in pijača tudi.

Od tu naprej smo gledali skupino pred nami kako je izginila na poti proti izhodu iz smeri. Po malici shranimo vrvi, saj naj bi bila pot do zadnjega izhodnega “zuga” brez problemov dostopna.

Pa smo se malo zmotili. Na mestu kjer so izginili predhodniki nas zavajajo lepe prečne poti, vendar samo nakaj metrov in počasi nam je zmanjkalo idej. Tako smo počakali zanamce, kateri so imeli vsaj opis poti in smo nato le prikolovratili do zadnjega izhoda, se spreobuli v plezalnike in preplezali še zadnjo oviro.Še vedno smo zaupljivi do ljudi, ki so bili že nekajkrat v steni, pa nismo vzeli niti opisa, pa se naenkrat vse spremeni ko se najdeš v prostranstvu stene.

Po izstopu smo se nato po poti čez Prag vrnili v Vrata, veseli, da smo doživeli del severne Triglavske stene ob lepem vremenu.

Avgust Koncilja

Suhadolski graben, Levi in Centralni Ivovec

Razmere so dobre in tako se Matjaž in Aleš Kilar, Matjaž Cukjati, Franc Gričar, Gregr in jaz odpeljemo v Logarsko dolino.

Za začetek gremo v Suhadolski graben. Lep slap in dovolj ledu omogočajo prijetno plezarijo. Sveča na vrhu ni ravno bogata, a jo Gregr zanesljivo prepleza. Kot drugemu v navezi gre preko sveče brez težav. Tudi ostali so hitro za nama.

Nato gremo v Ivovce. Plezalcev je precej, temu primerno tudi letečega ledu. Povzpnemo se po grapi in zlezemo še levega. Še dva spusta po vrvi in že smo na toplem ob pijači.

Marko Zupan

Dolgi hrbet – Teranova

Včeraj sem bil z dvema Matjažema in dvema Gričarjema na Jezerskem.

Zjutraj nismo ravno hiteli, privoščili smo si kavo in nato počasi nadaljevali do spodnje postaje žičnice. Avtomobilov je bilo kot bi bil kakšen žur, precej tudi iz Hrvaške.

Kljub temu, da ni bilo kakšnega mraza pa so vsi slapovi še dobro narejeni in temu primerna je tudi obleganost. Že med dostopom smo videli precej navez tudi v Teranovi, a bili smo dovolj pozni, da nam ni bilo potrebno čakati, pa tudi v sami smeri ni bilo drenjanja.
Smer je dobro narejena, temu primerna je tudi plazarija – res užitek.

Ob krušni peči in pijači smo nabirali novih moči: dva Matjaža – Kilar in Cukjati, dva Gričarja – Franc in Janez – John in Marko.

Marko Zupan