Begunjščica – Zahodna grapa

Bila je peta ura, ko sva z Renatom odšla proti Ljubelju. Bila je še tema ko sva prispela. Opremiva se in hajdi v hrib. Nisva še bila odločena v kaj se bova spustila.

Ko sva se nad srednjo postajo žičnice odločila, da greva v “Zahodno grapo”.
Snega je veliko manj kot ponavadi, zato sva morala malo popikati proti vrhu čez kamenje in travo. Na vrhu pa zaradi megle nisva videla, kje se lahko spustiva v naslednjo grapo.

Zgornji del vseh grap proti Begunjščici je mešanica kamna in trav, zato sva odšla po markirani poti do Predela in skozi Bornove tunele nazaj do Ljubelja in domov.

Avgust Koncilja

Skalaški steber Škrlatice – Izpitna tura

Danes se je zgodil dan, ko je “moj” inštruktor, našel čas za izpit. Pred nekaj dnevi sem zvedel da bo to Skalaški steber v Škrlatici.

Tako sva zjutraj krenila proti Bivaku 1 v Veliki Dnini. Vstopiva v smer se lotiva plezanja in ko prispeva na gruščnati del stene ugotoviva da sva nekoliko visoko in da naju čaka dolgaaa prečka s spustom. Ker nama to ni bilo všeč sva sklenila da nadaljujeva kar po Škrlatiških gredah, do združitve obeh smeri, potem pa naprej po Skalaški. Vsa vesela (vsaj jaz) da si prihraniva prečko, spust, pa potem štiri raztežaje plezanja jo mahneva naprej. Pa se je kmalu pokazalo, da je ta bližnjica zahtevala nekaj dolga. Nekako nisva našla tistega stika obeh smeri, pravzaprav sva ga, nato pa pogledala opis, ki je pravil drugače, pa sva pač bolj verjela opisu, kot svojim glavam. Pa greva nekaj bo že, sidrišče pa “gas”. Hitro prideva do strmejšega dela, opis se je ujemal s steno, za raztežaj je bil na vrsti Miha. Pleza, najde klin, super, pa potem spet klin, ampak ta je bil pa z vponko. Pol se je očitno zamislil, pa si zbral neko prečko, po mnenju obeh z oceno VI. Sledil je še en raztežaj, ki je čakal mene, po težavnosti pa ni nič kaj zaostajal za prejšnjim. Nekako sva se le izvlekla, našla izstopni kamin in ob dveh priplezala na rob stene. Sledil je sestop. Pravzaprav sva zlezla danes tri smeri, Škrlatiške Grede, Steber pa še sestop sva plezala 150 m III navzdol, verjetno je pa vzpon na vrh Škrlatice in spust po markirani poti težji. Na sestopu mi je rekel, da sem vse skupaj opravil zelo suvereno, vključno s tistimi šesticami.
Na tem mestu, bi se zahvalil vsem, ki ste mi z znanjem ali literaturo pri izpitu pomagali, tudi Petru in Sašotu iz AO Litija, predvsem pa našemu načelniku Markotu.

Izpit priporočam vsem ki plezate. Izveš veliko novega , obnoviš znanje, pa še splezaš kaj in s kom, ki sicer verjetno ne bi nikoli.

In ob zaključku sva z Mihom ugotovila, da sva splezala varianto ŠS, da sva se imela super, pa da je bila tura dolgaaa.

V galerijo pa se priložil še nekaj fotografij iz letnega dela izpita v Vipavi, zimski del na Vršiču pa je bil tako moker, da so fotografije enostavno odplavale.

Gregr Tener

Nad Šitom glava

Z Arnotom sva se zjutraj odpravila proti Vršiču. Sicer bolj pozno kot običajno, ampak sva bila hitro pod steno, ker je dostop kratek. Izbrala sva si smer Kranjska poč. Smer je kar lepa, le zadnji del je bolj podoben kamnolomu, kot pa plezalni smeri. Družbo sta nama delali še dve navezi. Zato sva se zadržala dalj časa kot sva predvidela. Sicer pa je bilo časa dovolj in vreme lepo tako da se nama ni nikamor mudilo.

Na koncu sva sicer ugotovila, da sva smer malo kombinirala s sosednjo (Tandara-Mandara) in da so zato bila nekatera mesta nekoliko težka za oceno IV.

Gregr Tener

Raduha

Sva šla z Gregrjem pogledat še malo v srednjo Raduho. Na Grohotu sva v vodniku izbrala Stanetovo zajedo. Priporočljiva smer z dobro skalo in enostavno orientacijo. Dostop slabo uro, izstopiš direktno na markirano pot na Raduho.
V steni je bila temperatura kljub splošni vročini prijetna – v dolgih rokavih, a kaj ko je vsega prehitro konec in je treba nazaj v dolinski kotel.

Marko Zupan

Veliki Klek – Grosglockner 3797m

Včeraj sem se s Francom in ostalimi podal proti Grosglocknerju. Ob treh popoldan smo se odpravili s parkirišča, kaj kmalu nas je rahlo namočilo, ampak se nas je potem dež usmilil. Ker smo bili kar pridni smo ob petih popoldan že dosegli Studl Hutte, ob osmih zvečer pa zadnjo kočo pod vrhom Erzherzog Johann Hutte. Spanja je bilo bolj malo, danes ob šestih zjutraj pa smo se odpravili proti vrhu. Na vrh smo prišli nekaj pred deveto uro, ker je bilo pristopnikov neverjetno veliko, tako da smo za spust potrebovali eno uro več kot za vzpon. V živo pa smo lahko videli tudi kako po strmini leti naveza treh, ki po strmem ledeniku hodi z derezami in palicami v rokah. Sicer se je vse še kar dobro izteklo ker so se le nekako ustavili.

Za nas pa še spust v dolino in vožnja domov.

Gregr Tener