Lep dan se je obetal v petek 27.4. Skupaj s člani AO Litija smo se odpravili na plezanje v  Vipavo. S Tamaro sva si najprej izbrala smer Makabi. Sicer nekoliko razbita in zaraščena sicer pa prava hribovska. Nadaljevala sva v Dokončani smeri. Tu pa so se stvari precej zapletle. Po približno 30 m plezanja sem se začel razgledovati za prvim sidriščem. Očitno sem stal na neki “podrtiji”, ker mi je kar naenkrat zmanjkalo nog in začel se je prosti pad, oziroma kotaljenje po steni. Da je fizika in gravitacijski pospešek zelo resnična stvar sem spoznal po približno 10 metrih, ko  se je vrv napela in je moja soplezalka zadržala moj padec. Padec bi bil menda še nekoliko daljši, ampak se je vrv nad mojim zadnjim vmesnim varovanjem zataknila za nek skalni rogelj. Joul je v nekaj minutah priplezal do mene in me spustil v dolino. Kaj se je potem dogajalo bodo več vedeli povedati drugi, sam sem bil preveč zaposlen z lovljenjem sape in miselnim sestavljanjem in ugotavljanjem če mi delujejo roke, noge, glava… Po prihodu helikopterja in zdravnice sem pa tako vedel da sem v dobri rokah, pa še dobil sem konkretno dozo “droge” tako da so stvari postale precej ravne.

Moja prva velika zahvala gre soplezalki Tamari, ker je naredila dobro sidrišče, zadržala moj padec in poklicala pomoč. Hvala Joul, ker si me spravil na tla, poklical GRS in sodeloval v akciji. Hvala članom GRS in vodji akcije Robertu, seveda pa vsem prisotnim, ki ste pri akciji pomagali, še posebej Markotu in Tamari, ki sta me bodrila ves čas dokler me niso spravili v helikopter.

Očitno sem imel nad seboj zelo velikodušno roko, ki je že na začetku po čudnem naključju zataknila vrv okrog skalnega roglja. Njena velikodušnost se je pokazala še na slikanju v bolnici. Tako da poleg prask odrgnin, pretresa možganov, sem jo odnesel samo z počeno pogačico in kakor do sedaj zgleda z mavcem na nogi za tri tedne. Tako da se kmalu spet vidimo, seveda na plezanju.

Še nekaj slik je na povezavi spodaj.

https://picasaweb.google.com/110828004622527856455/GradiskaTura#

Se je pa pokazalo, da čelada rešuje življenja.

Ker Marko že dalj časa vztrajno trenira tek, jaz pa tudi nabiram kondicijo po hribčkih in dolinah, sva si to nedeljo izbrala tekaški cilj Staničev vrh iz Kamniške Bistrice.

Imela sva se super, več pa je na ogled na spodnji povezavi.

http://www.youtube.com/watch?v=asvdwPAnWuY&context=C4bc1d76ADvjVQa1PpcFOEvKrTFTS_-A_VcCt9cShxGmZY2_js7g0=

V nedeljo smo se Marko, Tamara, Miloš in jaz zapodili v Belo piramido in Tschadovo smer. Odšli smo zgodaj, pa ravno prav je bilo, ko smo se vrnili je začel dež in sodra. Več pa je na ogled na povezavi spodaj.

V soboto smo se  odpravili proti Begunjščici. V namenu smo imeli splezat Lenuhovo grapo. Na vstopu so bile pred nami še tri naveze, tako da smo se obrnili v drugo stran. Splezali smo štiri raztežaje, nato nam je pot zaprla kopna skala. Spustili smo se na drugo stran proti Zelenici. Potem smo Marjana, Tamara in jaz povzpeli še na Veliki Vrh po Osrednji grapi, Aleš, Jan in Aljaž pa so odšli v dolino. Razmere so še zimske, ker pa je snega malo je veliko grap kopnih. Kratek film pa si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Lenuhova in Zahodna grapa

Danes smo izvedli skupno turo z tečajniki AŠ na Vršiču. Zasnežena je praktično samo Pripravniška in Zupančičeva grapa. Veliko izbire ni bilo, ker so GRS v Zupančičevi imeli vajo. Tako smo se pač vsi odpravili v Pripravniško. Razdelili smo se po navezah in začeli s plezanjem. Na vrhu pa enoglasno zaključili, da je bilo super. Povzpeli smo se še na vrh Male Mojstrovke in za nagrado dobili enkraten razgled.