Kölnbreinspitze 2934 m

V nedeljo, 8. junija, sem s Francijem, Petrom, Igorjem, Miho, Arnotom (vsi PAK), ter Dejanom turno smučal s Kölnbreinspitze nad dolino Malte v Avstriji.

Triglav

Ne spomnim se, kdo je prvi predlagal Triglav, Matic ali Uroš? Fotra je očitno zgrabila kriza srednjih let tako kot mene. Matic pa bi itak šel plezat vsak dan. Običajno sem takoj za, tokrat pa sem bil neodločen do zadnjega.

Kakšen je plan? Gremo popoldne turno do Kredarice, prespimo, zjutraj skočimo na vrh in odsmučamo v dolino. Do 12h bom že lahko na “šiht”. Kakšna je napoved? Do torka popoldne naj bi “zdržalo”. Skrbijo me napovedane visoke temperature. Mogoče bi bilo bolje, da gremo konec tedna, ko naj bi se nekoliko ohladilo. Pokličem na Kredarico, povprašam po lokalnih razmerah in napovem tri obiskovalce za naslednji dan pozno popoldne. Zapadlo je 15 centimetrov novega snega, ki pa se je že sprejel s podlago, tako da ne igra nobene vloge.

Vsak plan in realizacija se malo razjahata. Tudi naši sta se. Iz Radovne do Krme se je pot vlekla kot jara kača. Bilo je vroče in sneg temu primerno zmehčan. Termometer v avtu je ob prihodu nameril 17 stopinj. Pot se je pričela počasi vzpenjati. Smučina je iz gozda zavila na zasneženo in s plazovi posuto melišče. Občasno je zabobnel plaz z Debele peči ali izpod Draških vrhov. Pri Zgornji Krmi se je pričelo mračiti, na Kalvariji pa nas objela tema. K sreči je bilo jasno in polovica lune je dovolj osvetljevala pokrajino, da svetilk skoraj nismo potrebovali. Posvetili smo le občasno, da smo se prepričali, kam gre pot. Na snegu se je delala ledena skorja, “kože” so pričele spodrsavati. Zadnji čas smo prispeli na Kredarico, kajti vremenarja sta se ravno odpravljala spat.

Zjutraj nismo bili ravno zgodnji. Če bi vedeli, kako gnil bo sneg ob sestopu, bi se odpravili bolj zgodaj. Pomagalo pa ne bi kaj dosti, saj je bila temperatura ob 6h na Kredarici že 2 stopinj nad ničlo. Sam vzpon na na vrh ni bil težak, zaradi koncentracije nas je prehod čez greben prej psihično kot fizično utrudil. Doseženega vrha smo se seveda vsi razveselili, saj gre za Triglav, kakšnega posebnega užitka pa ob tem nismo doživeli. Razgled je bil fenomenalen, vreme prekrasno, temu seveda ni mogoče oporekati.

Sonce je dobro zmehčalo sneg, zato je bil sestop precej bolj kočljiv od vzpona. Izžeti smo se privlekli do Kredarice, kjer smo se regenerirali in pripravili na turni smuk v Krmo. V zgornjem delu bi temu lahko rekli smučanje. Od Malega polja naprej pa so smuči služile le malo bolj prijaznemu transportu, kot je pešačenje. Domov smo prispeli ob 16h.

Marko

 

 

Viševnik

Nedelja, 6.4.2014. Ura je pet zjutraj, ko se odpravimo Brigita, Roman in Gusti iz Zagorja proti Viševniku. Napoved vremena ni bila prav dobra, smo se pa dogovorili, da v primeru slabega vremena gremo na “kremšnite”.

Vreme nam je bilo naklonjeno, na posameznih mestih je precej pihalo, vendar je sonček pomagal premagati mraz. Na vrhu smo se pogovarjali z ostalimi turnimi smučarji v precej prijetnem vzdušju. Slike pa prikazujejo tudi opasti proti vrhu.

Ob povratku smo na enem mestu malo za popestritev izvedli spuščanje z dvema cepinoma.

Lep pozdrav, Avgust Koncilja

Lenuhova, Begunjska Vrtača

Franc Škvarč (AO-PAK), Uroš Rok Drnovšek – Fotr (AO-Litija) in Marko Pušnik (AO-Trbovlje) smo v torek pred “šihtom” splezali po desni varianti Lenuhove grape/smeri (300m, 60°/45°) na vrh Begunjske vrtače. Franc je “skočil” še na Begunjščico in smučal po Centralni, Uroš in Marko sva vrh po Centralni (skupaj s Tino Pušnik, PD Zagorje ob Savi) obiskala že v nedeljo, zato sva odsmučala kar po levem kraku Šentanskega plazu v dolino. Snega je še dovolj, grapa je bila povsem zalita, vendar ne bo več dolgo. Razmere so bile solidne, temperature precej nad ničlo. Sneg je bil zato v spodnjem delu grape mehak, mestoma gnil, v srednjem delu, proti vrhu pa bolj suh, kompakten, čisto na vrhu pa spet “južen” od sonca.

Glej tudi Uroševo objavo na AO-Litija.

Gran Paradiso (4061m)

V soboto zgodaj zjutraj sva se s Tamaro odpravila z Društvom Strmina proti severozahodu Italije. Ob treh popoldan smo prispeli v vasico Pont, si oprtali nahrbtnike in se odpravili na kočo Vittorio Emanuele II. Ker je 10 urna vožnja zahtevala kar nekaj energije, je bila pot do koče precej naporna. Ampak mudilo se ni, tako da sva uživala v počasni hoji in razgledih, predvsem pa v tišini in svežem zraku. Naslednje jutro sva vzela pod pod noge še v temi, in v štirih urah dosegla vrh. Vreme nam je bilo naklonjeno, razmere so bile enkratne, mestoma se je sicer sneg prediral, ampak to moraš pač vzeti kot sestavni del zgodbe. Ko pa  med potjo in z vrha pogledaš okrog sebe, ti je takoj jasno od kod takšno ime. Se je pa kljub temu, da so takšni izleti privlačni zaradi družbe…, potrebno zavedati, da lahko hitro pride do situacije, ko si prepuščen sam sebi in moraš uporabiti tisto kar znaš in kar imaš pri sebi.

Kredarica

Brigita, Roman in Gusti smo 15.03 ob 2:30 odpravili proti Kredarici. Izhodišče, Bišček, ki je od normalnega v Krmi oddaljen še več ur hoje! Uh kako se vleče, še posebno ko se vrneš.

S “čelkami” na glavi smo se odpravili proti izhodišču in ko pot zavije v gozd in navzgor in se je zdanilo, smo videli kako poškodovana je ta prelepa dolina. Kmalu smo obuli dereze in z njimi do Kredarice.

Na nekateri mestih se je malo pogrezal korak, vendar ne do kolena. Pot do vrha je shojena. Družbo so nam delali turni smučarji in krpljarji. Proti koči pa je začelo močno pihati in nositi sneg, tako da se nam je kar mudilo noter.Kdor hoče pa še na vrh naj gre od doma še malo prej, ali pa naj hodi ponoči in potem na vrh.

Ob povratku derez nismo uporabljali. Z obeh strani pa so se prožili manjši plazovi, tudi zjutraj.

Avgust Koncilja

Begunjščica (po Y gor, čez Šentanski plaz navzdol)

Obetal se je jasen sončen dan. Ob 8h sem bil že na pol poti do Zelenice. Franc je krenil pred mano, zato sem ubral malo bolj zmerni tempo.

Srečala sva se na razcepu osrednje grape in Y. Franci je že opravil pristop čez osrednjo grapo in jo presmučal. Skupaj sva opravila še vzpon po Y. Grapa je bila lepo zalita, zato vzpon ni bil posebej težak. Odločil sem se za pristop na vrh Begunščice, Franci pa za smuko po Y navzdol. Na vrhu sem užival v soncu in čudovitih belih razgledih.

Sledil je turno smučarski spust po Šentanskem plazu. O kakih smučarskih presežkih ni mogoče govoriti. Ker je bilo dokaj ledeno, sem se ga raje lotil previdno in počasi. Spodaj, na smučišču, je bil sneg ves južen, moje smučanje pa še bolj nerodno.

Bilo je neprecenljivo.

M.